Izlet Alfa kluba v avtomobilske muzeje

Petek, 8.2.2008, praznik za Alfiste. Kam smo šli? Na sprehod s svojimi
Alfami v Italijo na ogled muzejev Maserati, Ferrari in Lamborghini.
Èakala nas je preko 850 km dolga pot, katero priporočam vsakemu
ljubitelju poezije – tiste na kolesih, seveda.In kako se Alfistu prične dan, ko ga čakajo dolgi kilometri? Z nasprotji – na smrt zaspano – a vzhičeno od pričakovanja. ..

Denarnica – check
Dokumenti – check
Telefon – check
Fotoaparat – check
Malica – check
Pijača – check
Rezervna obleka in obuja – check
Olio – check
…all systems GO…

Dan se je uradno pričel na Dolgem mostu ob 4:00, zaspano in mrzlo… po le parih urah spanca ti mraz res pride do kosti – ampak zbudi te bolje od vsake kave. Seveda smo vsi komaj čakali da bomo lahko na parkirišču izstopili iz lepo ogretih Alf – vsaj tako je kazalo, ker smo skoraj vsi na kraj prispeli veliko pred dogovorjenim časom. V dobri družbi teče ura hitreje in kot bi mignil smo bili na poti proti Fernetičem – in kar je bilo takrat tudi zelo pomembno – na toplem. Dolgočasna vožnja po avtocesti se je končala – seveda, ker vozimo Alfe, na bencinski črpalki. Začuda smo zasedli bolj tiste črno obarvane ročke. Kdo bi si mislil… Alfisti cvičkarji? Jojme, kam se vrti ta svet? Roko na srce – smrdljivčki ali ne, za tako dolgo pot so bili res najboljša izbira. Težko je najti čistokrvni »Cuore Sportivo«, ki bi zmogel pot daljšo od 800 kilometrov prevoziti z enim rezervoarjem. No, tudi nekatere voznike in njihove sopotnice je že po kratkem zgrabila lakota, tako da so ta kratek postanek izkoristili za okrepčilo. Optimistično nihče ni preveril nivoja olja, čeprav smo opravili že celo pod od Ljubljane.

…in naprej v smeri Modene…

Občutek ob prečkanju meje je še vedno rahlo čuden. Toliko stavkov: »A imate kaj za prijavit?« sem že slišal, da se skoraj počutim krivega ko brez postanka prevozim »mejni prehod«. A misel na muzejsko zbirko Maseratijev družine Panini je slajša. Vmes bo sledil še kakšen postanek – prvi je najpomembnejši, ko se bomo na enem izmed postajališč (naj bi bil Autogrill) srečali s Primorsko skupino Alfistov. Èe jih bomo našli. Očitno to niti ni tako smešna trditev, saj naši sosedje zelo radi uporabljajo to besedo.
Saj v resnici ni bilo tako hudo – smo se pač ustavili enkrat več in zopet malo podebatirali preden smo se našli. Potem je pa spet nastradal ubogi BMW, ki smo ga z Alfami neumorno podili (s postankom tu in tam) vse do Modene. Zares oddahnil si je lahko šele na prvem cilju, že omenjenem muzeju družine Panini. Pravzaprav je svoje delo zajčka (glede na pojavo lahko rečem kar – krepkega zajca) opravil tako dobro, da smo na kmetijo prispeli skoraj celo uro pred dogovorjenim terminom.

Vodička nam je predstavila nekaj legendarnih imen znamke Maserati, potem pa smo se po muzeju razgledali še sami. Poleg glavnih zvezd se v muzeju nahaja tudi par drugih znamk, a nikakor niso predstavljene v tistem pravem smislu.

Nadstropje više je našlo prostor prenekatero motorno kolo in nekaj konceptov ki nikoli niso ugledali luči sveta, kar pa ne pomeni da so zaradi tega kaj manj zanimivi. Tu in tam kakšen agregat še popestri mešanico dvo- in večkolesnikov. Pred muzejem stoji še nekaj zelo starih primerkov traktorjev, za katerih večino se opazovalcu zdi, da so svoje delovne dni opravili ravno tu. Moje čute je znal zares prebuditi šele prijazni gospod, ki na kmetiji restavrira stroje, ki se kasneje znajdejo v muzeju. Med razkazovanjem svojega dela je namreč čisto slučajno razkril lepotico ki sliši na ime Montreal.

Kar nismo se mogli odlepiti od nje, da bi nam lahko gospa razkazala še glavni vir dohodka kmetije – pridelavo sira, parmezana in balzamičnega kisa. Ob predstavljenih cenah produktov nam je bilo kaj hitro jasno kako je možno, da si lahko kmetija omisli takšen muzej.

Vsi razgreti smo se odpravili naprej po poti Italijanskega temperamenta. Èakala nas je Galleria Ferrari v borih 14 kilometrov oddaljenem Maranellu.
Ob zvokih brezkompromisne brutalne moči smo si ogledali bolide F1. Razlika od prvega do zadnjega je bila neverjetna. Spremembe v dizajnu so očitne že na prvi pogled, v drugo pa je opazna ogromna razlika v uporabi materialov.

Fasciniran? Niti ne. Morda zato, ker F1 v tej obliki v tem času nima posebej veliko skupnega z realnostjo. Seveda je gonilo avtomobilske industrije v smislu inovacij, a povečini nismo zaposleni v tej branži, zato je en »Uau, zanimivo!« z moje strani verjetno bil čisto na mestu. Zame je F1 skupek detajlov ki se zlivajo s skoraj nezemeljskim agregatom za dosego enega in edinega cilja – zmagati. Seveda sem se ustavil ob vseh osvojenih pokalih in nagradah in se jim v mislih poklonil – pohvala za takšen uspeh, 30 naslovov, je več kot na mestu. No, ker nisem zaposlen kot razvojni inženir in po duši nisem strojnik, sem se kar hitro pobral naprej (pa tudi boljša polovica se je začela dolgočasiti). Vedno me je privlačila estetika… avte skoraj vedno doživljam čustveno (zaradi tega vozim Alfo) in zato me je naslednje videno totalno očaralo. Prava glasba… ponosna a vseeno tista prava, prav takšna osvetljava – obe podrejeni oblikovni poeziji, katero sta božali – 599 GTB Fiorano.

Ferrari za Ferrarijem, eden lepši od drugega. Na žalost navadnih smrtnikov se ta lepota v tem stilu tudi plača. Presežnik za presežnik. Je pa res, da če bi si ga lahko vsakdo privoščil, to potem ne bi bilo TO. Individualno doživljanje lepote podžiga tudi število ponovitev (obratnosorazmerno). Le tako si znam razložiti dejstvo, da mi je F40 privlačnejši od 599. Superlativi kamor obrneš pogled. Tudi mojim očem je že bilo malo preveč, saj po skoraj nič spanca in dolgotrajni vožnji niso zdržale blišča in divjih rdečih barv.

Radovednejši smo si v času, preostalem do odhoda, privoščili še sprehod do proge na kateri so testirali, po zvoku sodeč, dokaj hud dirkalni primerek iskrega vranca. Èeprav ga nismo videli niti toliko, da bi vsaj približno lahko ocenili tip, sem se ponovno zavedel bistva italijanskega športnega avtomobila. Ta združuje moč in lepoto v nekaj čisto posebnega, z besedami skoraj neopisnega. Italijanski avto ni namenjen salonu, saj ima lepoto že v genih. Pravzaprav avto spremeni prostor, kamor se pripelje, v salon. Maranello je dokaz za to, saj je ves čas slišati vzdihe občudovanja, ko po ulici zapelje kakšen primerek njihovega lepotca.

Sledila je pot v smeri Bologne kjer smo si ogledali razstavne prostore Ferrarijevega večnega tekmeca ki izdeluje superšportnike znamke Lamborghini. Tu smo doživeli verjetno največje presenečenje dneva, saj je pred podjetjem sameval slavni Reventon. Eden izmed dvajsetih. A lahko ponovim? Eden izmed dvajsetih v našem osončju! (če odštejemo muzejski primerek, seveda) No, to pa ni bila ravno poetična izkušnja, saj bi tega Lambota prej opisala beseda »agresija«.

Navdih v vojaškem lovcu? –Kdor tega ne vidi, mora pa res biti slep. Žalostno je, da bodo prav vsi ti ponosni »biki« zaprti po »hlevih« na vseh koncih sveta. Pravo Lamboskrunstvo je, da bodo v stavkih s strani lastnikov namesto: »Sem ga peljal tam in tam…«, večkrat omenjeni kot: »Ga imam doma v garaži…«. Njegova pojava kar kliče po skupnem nabiranju kazenskih točk. Ker nam ključev zanj niso zaupali, nam ni preostalo drugega kot da se v njegovi prisotnosti ovekovečimo ter si ogledamo še druge primerke.
Šele muzej Lamborghini nam je postregel s tisto pravo Italijanko… me je bilo že strah, da bom cel dan v Italiji videval same blondine.
Lambo vtisi v muzeju? –Countach in pika.

Saj so bili v resnici vsi lepi, a nekako stilsko gledano je znamka postala svetovno znana ravno z njegovo pojavo. Terenec LM je bil edina resnično totalno izstopajoča pojava. Na žalost je na trg prišel malo pred časom da bi si ga omislil slavni Arnold. Po ogledu muzeja nam je g.Valentino pokazal še kako se z Lambom speljuje in to je bilo vse.

Utrujeni smo se odpravili na dolgo pot proti domu. V prvih kilometrih so se glede na znamko navigacijske opreme pokazale variacije na temo »gremo proti domu«, saj smo se nekateri na poti izven mesta celo srečali – čeprav smo imeli isti cilj, a na prvem avtocestnem počivališču smo bili že skupaj. Kratka debata na preživet dan in delovanje navigacije ter slovo. Na odcepu avtoceste proti Benetkam se je zgodila prometna nesreča, tako da smo stali v gneči skoraj celo uro, drugače pa je pot minila brez kakšnih presenečenj.

Kulturni dan smo Alfisti tako preživeli malo drugače. Bolj po naše pač. Prijetno me je presenetila družba naših boljših polovic – dobro vem, da je moškim tovrsten ogled bolj pisan na kožo, pa so vseeno »pretrpele« ta dan z nami. Alfe so nam služile, vreme pa tudi. Od temačnega in zaspanega muzeja Maseratija preko stilskega komercialnega Ferrarija do navidezno bolj tistega italijanskega Lamborghinija… od krone preko konja do bika… od aristokrata preko playboya do ponosnega samodržneža… okušanje dizajna in moči, luksuza, finese in brezkompromisnosti. Popotovanje ki ga priporočam vsakemu privržencu Cuore Sportiva.

Nasvet:
Pojdita v dvoje. Uživajta v pokrajini, ljudeh in kuhinji. Napojita si vse čute in si privoščita ne le vrvež dneva, temveč tudi romantiko večera, strast noči in sramežljivost jutra…
La vita è bella.

Jože Studenčnik – Unicorn

Kategorije:Nekategorizirano