ALFA ROMEO: 1906 – 1945

Kratek izlet v zgodovino tovarne Alfa Romeo in osebnosti povezanih z njo v letih od 1906 do 1945. Obvezno branje za vsakega ljubitelja, ki bi rad o Alfi Romeo vedel nekaj več.

Uvod

Ko človek stopi na cesto, se uzre po mimo vozečih avtomobilih, morda niti ne opazi vseh različnih znamk, ki švigajo mimo. Prav vsaka od teh pa ima svojo zgodovino. Bolj poredko se človek vpraša prav po tem kdaj je vozilo kakšne znamke prvič zapeljalo na ceste, kdaj je bilo prvič na voljo kot osebno vozilo, kdo so bili ljudje odgovorni za nastanek, ter na sploh o zgodovini nekega vozila.

Nekatere avtomobilske znamke imajo krajšo, druge daljšo zgodovino. Nekatere manj pestro in bolj ozko orientirano, spet druge polno zgodb iz različnih aspektov avtomobilizma. Marsikdo bi bil presenečen nad vzponi in padci znamke avtomobila, ki ga vozi. Namen tega članka pa je krajši vpogled v zgodovino avtomobilske znamke, ki jo poznamo pod imenom Alfa Romeo. Predvsem predvojna leta in leta takoj po drugi svetovni vojni, ko se je večkrat srečevala s številnimi ekonomskimi neuspehi. Pa vendar, kot vsi dobro vemo, je še vedno tukaj.

A.L.F.A. (od 1906 do 1914)

Anonima Lombarda Fabbrica Automobili ali krajše ALFA je s tem imenom zaživela leta 1910, a če hočemo iti res v zgodovino te znamke, se moramo preseliti še za 4 leta v preteklost, natančneje v leto 1906. Milanski aristokrat Ugo Stella je takrat ustanovil firmo turnih avtomobilov v katero so bili vpleteni tudi Francozi. Tako bi lahko rekli, da ima Alfa Romeo tudi francoske korenine. Podjetje se je imenovalo Societa Anonima Italiana Darracq ali krajše SAID. Darracq po Alexandreu Darracqu, ki je bil šef francoske firme, ki je sodelovala s Stello. Govorilo se je, da je Darracq v partnerstvo s Stello vstopil le zaradi večjega zaslužka, dejansko izdelovanje kvalitetnih avtomobilov pa naj ga ne bi zanimalo. Prav zato so imela vozila podjetja SAID najbrž tak neuspeh, ki ga gre pripisati predvsem popolni neprilagojenosti na lokalne razmere, predvsem porazne italijanske ceste tistega časa, s premalo moči in s popolnoma nezanesljivimi motorji.

ALFA 24HP

Partnerstvo med Stello in Darracqom, ki sta izdelovala avtomobile v Neaplju, ni trajalo dolgo in že leta 1910 se je SAID preselil v Milano, kjer je firma samostojno nadaljevala svojo pot, ter temu ustrezno spremenila tudi ime v ALFA (Anonima Lombarda Fabbrica Automobili), Lombarda kot lombardska, po pokrajini (deželi) katere prestolnica je Milano. Kmalu po selitvi je firma spet začela z izdelovanjem avtomobilov, vodstvo nad izdelavo pa je prevzel Giuseppe Merosi.

8. decembra 1872 rojeni Merosi danes velja za znanega avtomobilskega inženirja a svojo poklicno pot je začel čisto drugače. Preden ga je življenjska pot zanesla v avtomobilizem je bil gradbeni nadzornik. Prvo srečanje z avtomobilsko produkcijo je doživel pri FIAT-u, kjer se je nekaj časa učil, vse dokler ga leta 1910 niso povabili k sodelovanju pri Alfi in ga imenovali za glavnega inženirja.

Giuseppe Merosi

A pri Alfi je dobil jasna navodila. Izdelati je moral zanesljiv in zmogljiv avtomobil, ki bo prepričal kupce in bil predvsem kar se da vzdržljiv. Tako je bila leta 1910 v Milanu narejena prva prava Alfa, model 24HP. Avto bi lahko z današnjimi pojmi klasificirali za 4 sedežno limuzino. Njegova glavna pomanjkljivost je bila najbrž teža, saj je vozilo tehtalo nekaj čez tono, a je kljub temu s pomočjo svojega 4 litrskega motorja doseglo hitrost 100 km/h. Kmalu za tem so pri Alfi izdali še manjšo verzijo imenovano 15HP. Ta je imela menjalnik s tremi prestavami in najvišjo hitrostjo okoli 90 km/h.

Modeli iz serije HP so ostali v izdelavi do leta 1921, osnovne karakteristike prvega modela pa so bile 4 valjni motor z 4028 kubičnimi centimetri, ki je deloval s 42 konjskimi močmi. Temu je sledila cela serija HP vozil, ki so jih izdelovali do leta 1921. Toda leta 1911 so prišli pri Alfi do prelomne točke. Tako 24 kot 15HP nista bila ravno hit med kupci, pa vendar sta se izkazala za vzdržljivi in zanesljivi vozli ter se prodajala ravno dovolj, da Alfa ni šla v stečaj, ki ji je neprestano grozil. Glavne zasluge pisci zgodovine o teh prvih letih Alfe Romeo pripisujejo ravno Merosiju, saj naj bi ta s tem, ko je izdeloval dokaj skromne motorje za avtomobile s tem prihranil sredstva, a hkrati zagotovil dovolj možnosti za nadaljnji razvoj avtomobilov. Sta se pa oba modela ponašala s svojo športnostjo in za tisti čas elegantnim dizajnom.

A omenjena prelomna točka leta 1911 je bila, ko so se vodilni pri Alfi odločili, da se bo firma posvetila dirkalništvu in izdelovala dirkalne avtomobile. Na prvi pogled odločitev, ki bi lahko v končni fazi pomenila prenehanje obstoja Alfe kot osebnega vozila, pa se je vendar zaradi zgodovine zgodilo drugače. Alfa je torej šla v proizvodnjo dirkalnikov, kar pa je bilo v tistih časih nekaj sila bolj preprostega kot dan danes. Glavna stvar je bila odvečna teža, natančneje, kako se znebiti le te. Enostavno, iz avtomobila so pobrali vse, kar ni bilo nujno potrebno, sedeže, dele karoserije, skratka vse, kar je bil le odvečen balast in »razkošje« navadnega osebnega vozila. Za osnovni model prvega dirkalnika je bil izbran 24HP, zato pa so si pri manjšem 15HP sposodili osi, ki so bile veliko ožje, s čimer so prav tako dobili pri teži. Iz tone težkega vozila so tako oklestili težo na 857 kilogramov ter z manjšimi modifikacijami na motorju povišali najvišjo hitrost na 113 km/h.

ALFA 24HP Corsa leta 1912 na Targa Florio (št. 25)

Dirkalnik se je imenoval 24HP Corsa in Alfa je z dokaj drzno potezo že takoj vključila dva dirkalnika v 444 kilometrov dolgo dirko po severni Siciliji, ki je pod imenom Targa Florio potekala po slabih gorskih cestah. Dirka je sicer tisto leto potekala že šestič zapored. Za volanoma obeh Alfinih vozil sta takrat sedela voznika Franchini in Ronzoni. Dan dirke je zaznamoval izjemno močan dež in nobeno od obeh vozil se ni uspelo prebiti do konca. Pri Alfi se niso dali, naslednje leto je dirka Targa Florio potekala kot 1048 kilometrska krožna dirka po otoku, a tudi takrat edinemu Alfinemu vozilu ni uspelo priti na cilj. Tudi drugi neuspeh ni povzroči, da bo vodilni pri Alfi vrgli puške v koruzo.

Leta 1913 je Merosi na trg poslal 40- 60 HP. To je bila večja, predvsem pa bolj močna in zmogljivejša Alfa, ki je imela pod pokrovom 6 litrski 4 valjni motor z 73 konjskimi močmi, kar je bil velik napredek v primerjavi z modelom 24HP. Najvišja hitrost je bila 125 km/h, teža pa se je povečala na 1250 kilogramov. Tako kot leta 1911 so tudi sedaj model 40-60 dodatno oklestili za dirkaško izvedbo, tako da je 40-60HP Corsa dosegla hitrost 137 km/h. Seveda so v pri Alfi svoje novo vozilo takoj poslali na dirko, da bi videli, če so tokrat uspeli izdelati pravi dirkalnik, tak, ki bo zdržal do konca. Prva priložnost se je ponudila že istega leta na gorski dirki med Parmo in Poggo di Berceto. Razlika med 24HP je bila očitna ne le po motorju pač pa tudi po zmogljivosti na tako zahtevni dirki. Namreč, obe Alfi nista le končali dirke, pač pa sta se uvrstili na prvo in drugo mesto. Naslednje leto pa sta Alfina dirkalnika končala na tretjem in četrtem mestu pokala Floro. To je bilo tisto, kar so pri Alfi rabili, končno so dobili motivacijo za nadaljnje delo.

ALFA 40-60HP z Ninom Franchinijem

Merosi je takoj po uspehih dobil nalogo, da izdela pravo Grand Prix vozilo. Za razliko od prej, pa se je bilo sedaj potrebno dosti bolj poglobiti v sam motor. Šasijo je nekoliko modificiral, da je bila lažja in bolj kompaktna, pri motorju pa je skoraj naletel na težavo. Dober športni, sploh pa dirkalni avto mora izkoristi vse, kar ima na razpolago za kar pa dosedanji motorji niso bili dovolj. Treba je bilo narediti korak naprej. Tako je ventile spravil kar se da blizu mestu izgorevanja mešanice goriva in zraka, torej na sam vrh celice za izgorevanje. Da bi bili ventili čim večji, jih je Merosi razporedil v dve vrsti vsako pod določenim kotom, ter povečal prostor na vrhu celice za izgorevanje. Za učinkovito izgorevanje pa je vžigalno svečko postavil v sredino valja med obe vrsti ventilov.

Tako je bilo leta 1914 izdelano novo 4492 kubično dirkalno vozilo z 88 konji. Kljub temu pa je bilo za tiste čase vozilo še vedno pretežko, saj je kljub novi šasiji in izogibanju dodatni teži tehtalo 870 kilogramov. Toda, kot se je izkazalo že kmalu, to ne bo niti važno, saj novi dirkalnik ni nikoli zapeljal na nobeni dirki. Je pa z njim Alfa dobila načrt za izdelavo motorjev, ki ga uporabljala vse odtlej. Pri Alfi so vozilo vpisali na dirko v Brescii in najvišja hitrost na treningih je dosegla 147,9 km/h. A do dirke ni prišlo. Kot nas uči zgodovina, se je v Evropi začenjala prva svetovna vojna in z njo se je kmalu končala tudi avtomobilska prihodnost Alfe.

Nikola Romeo

Tako kot je bil od leta 1910 za Alfo pomemben Giuseppe Merosi, je bil od leta 1915 naprej za firmo usoden Nicola Romeo. Po izbruhu prve svetovne vojne seveda ni bilo prostora za avtomobilizem, sploh ne po letu 1915, ko je v vojno vstopila še Italija. Izdelovanje osebnih avtomobilov je bilo ukinjeno, saj so se sredstva rabila za vojaške namene in za izdelovanje drugih, bolj ključnih aparatur za državo in njeno gospodarstvo. Tako je Alfa, kot tudi druge italijanske avtomobilistične znamke tistega časa svoje kapacitete dala na razpolago za izgradnjo vojaške opreme, v primeru Alfe je šlo predvsem za izdelovanje 15/20HP motorjev za generatorje za italijansko vojsko.

Nicola Romeo

V tistih temačnih časih si niti največji optimisti niso upali pomisliti na morebitno novo dobo podjetja, zdelo se je, da so časi dirkanja, avtomobilov in sploh znamke same le še preteklost. Skoraj je bilo tako, a na sceno je stopil Nicola Romeo, italijanski poslovnež, ki ni imel nobenih izkušenj s področja avtomobilizma. Romeo se je rodil 28. aprila 1876 blizu Neaplja ter študiral strojništvo. Nekaj let je preživel v tujini, po vrnitvi v Italijo pa je ustanovil svojo firmo za izdelavo strojev in razne opreme za rudarjenje. Firma se je imenovala »Ing. Nicola Romeo e co.« . S svojo dejavnostjo je imel veliko uspeha in želja po širjenju je bila nezadržna, tako je leta 1915 kupil večinski delež Alfe, kasneje pa odkupil še ostale delničarje in Alfa je prišla pod popolno lastništvo Nicola Romeo e co. V prvih treh letih so tako izdelovali predvsem traktorje, motorje za letala, črpalke, kompresorje in ostalo tehnično opremo.

Leta 1918 ko se je vojna vihra končala in so se razmere v svetu spremenile, se je ponovno pojavila želja po avtomobilih. Alfa je imela v svojih skladiščih še veliko delov starih HP modelov a že kmalu je bilo treba predstaviti nove proizvode. Prav tako pa se je tisto leto oblikovalo ime, pod katerim znamko poznamo danes. Ker je bilo ime ALFA še iz predvojnih časov, v vodstvu pa so hoteli nekaj novejšega a v skladu s tradicijo in z jasnim sporočilom, da gre za nekaj novega, so vzeli ime firme Nicole Romea, ki je bila znana po svojih dobrih izdelkih, ter tako skovali ime Alfa Romeo. Ime je od tedaj ostalo nespremenjeno, na značko pa so dodali še ime mesta Milano (Alfa Romeo – Milano), sedeža Alfe (ime Milano pa je bilo leta 1972 odstranjeno iz značke).

Alfa Romeo (povojna leta)

Prvo vozilo, ki je prišli iz Milanske tovarne in je nosilo novo ime je bil model G1 (čeprav nekateri viri navajajo, da je bil prvi model 20-30HP). Povojni čas je od Merosija zahteval ponovni premislek v izdelovanju avtomobilov, sploh kar se tiče zasnove samega motorja in karoserije. Pri tem ni imel ravno sreče, saj je namesto, da bi v skladu z začetimi smernicami, ki so prinašale uspeh pred vojno, nadaljeval tudi sedaj, se je raje odločil in skonstruiral večji, težji, sploh pa veliko manj zmogljiv avtomobil za osebno uporabo.

Alfa Romeo G1

Osnova novega modela G1 je bil stari predvojni model 40-60HP. Šasijo so povečali, ojačali ter dodatno otežili, kar je botrovalo najvišjo skupno maso vozila doslej. G1 je namreč tehtal 1500 kilogramov. To je bil prvi 6 valjni motor za Alfo s svojimi 6330 kubiki in 70 konjskimi močmi pa je razvil najvišjo hitrost le 113 km/h, torej dovolj velik korak nazaj kar se tiče hitrosti. Alfa G1 ni bila prodajni uspeh, poleg vsega je bila predraga ter prezahtevna za vzdrževanje, zato so pri Alfi hitro razvili še manjšo verzijo, kot leta 1910, ko je model 24HP dobil še manjši 15HP. Alfa G2 je bila v osnovi enaka G1. razlikovala se je le po tem, da je bila nekoliko manjša in lažja, toda na žalost je tudi to vozilo delilo komercialni neuspeh G1.

Èe se je Alfa Romeo pri izdelovanju in prodaji osebnih avtomobilov ponovno znašla v težkem položaju, pa vse le ni bilo tako črno na dirkalnem področju. Stari predvojni modeli, zmagoviti na zadnjih predvojnih dirkah so bil še vedno v igri in rezultati so bili več kot zadovoljivi. 24HP in 20-30 HP sta bila zmagovita na prvih povojnih dirkah. Uspehi na dirkah so dajali Alfi upanje, da prihodnost firme ni izgubljena. Tako je Giuseppe Campari leta 1920 zmagal na dirki pri Mugellu ter svoj uspeh ponovil naslednje leto na Alfi že znani dirki Targa Florio. Enzo Ferrari je takrat priboril drugo mesto, Ugo Saviocci (prav tako v Alfi) pa je bil tretji. A tudi tukaj so se začele stvari spreminjati, saj so leta 1921 sprejeli nova pravila, ki so velevala, da imajo lahko dirkalniki največ 3 litrski motor, kasneje leta 1922 pa največ 2 litrski.

Kljub temu pa je bilo nekaj storiti na področju osebnih avtomobilov. Zato se je Merosi lotil spreminjanja modela G1. Sprva ne najbolj posrečeno, saj je bil modificiran le motor, medtem, ko je bilo ohišje še težje kot pri G1. Tako se je rodila Alfa RL z 6 litrskim motorjem, a pri Alfi prav zaradi teže in velikosti novega vozila niso bili ravno zadovoljni. Merosi se je zato ponovno lotil preurejanja, tako, da je naredil krajšo šasijo, še bolj pomembno dejstvo pa je bilo, da je bila ta precej lažja. Motor je bil 2994 kubični z 76 konjskimi močmi, najvišja hitrost pa je dosegala 130km/h. Vozilo so poimenovali RLS in z dodatno verzijo RLS Sport.

Alfa Romeo RL

Model RLS so v dirkalne namene še dodatne razbremenili teže in modificirali motor. Uspehi na dirkah v prvi polovici so se vrstili en za drugim in Alfa si je zagotavljala vedno pomembnejše ime v avtomobilizmu. Toda problem odvečne teže je bil vedno prisoten in pri Alfi so začeli razmišljati o dokaj drastičnem ukrepu za tiste čase. Enzo Ferrari, ki je bil v tistih časih voznik pri Alfi (nato pa je šel na svoje in ustanovil svetovno znano znamko avtomobilov Ferrari) in Luigi Bazzi sta po načrtu, ki so ga skovali v vodstvu Alfe, začela prepričevati Fiatovega inženirja dirkalnikov Vittorija Janoa, da bi presedlal k Alfi. Leta 1923 se je prestop tudi zgodil.

Vittorio Jano

22. aprila 1891 rojeni avtomobilski oblikovalec je svojo poklicno pot začel pri tovornjakarski firmi Rapid, od koder se je preselil v Fiat, kjer je postal glavni inženir Fiatovih zelo uspešnih dirkalnih avtomobilov. Pri Alfi je nadomestil do tedaj nepogrešljivega Giuseppeja Merosija, ter s tem, ko je obdržal nekaj njegovih zamisli o motorju (sploh revolucionarno zamisel o ventilih postavljenih v dve vrsti), ter k temu dodal še lastno znanje in izkušnje, ki jih je nabiral pri Fiatu, Alfi zagotovil, da se je postavila na noge ne le v dirkalništvu ampak tudi kar se tiše osebnih avtomobilov.

Prvi pravi Janov avtomobil je bil model P2 (prejšnji P1 je bil bolj kot ne izboljšava Merosijeve ideje). Rezultati so bili skorajda osupljivi. Z nanovo zasnovano šasijo in skrbno oblikovano karoserijo je bila maksimalna teža avtomobila pičlih 125 kilogramov, kar je bil velik korak naprej od dotedanjih modelov. Motor je imel 140 konjskih moči, še en rekord za Alfo tistega časa, najvišja hitrost pa je dosegala 224 km/h. P2 je zaradi svojih odličnih karakteristik postal morda najbolj uspešen Alfin model pred drugo svetovno vojno. Lahko se pohvali z zmagami na dirkah v Cremoni, z zmago na veliki nagradi Evrope avgusta 1924, z zmago v Monzi in mnogih drugih. Žalosten dan je prišel leta 1925, ko so se ubil voznik Ascari, tako da so se pri Alfi odločili, da se iz spoštovanja umaknejo iz dirke za veliko nagrado Francije.

Alfa Romeo P2

Kot je bilo zdaj že v navadi pri Alfi, je bilo treba nekaj ukreniti tudi na področju osebnih avtomobilov. S tem, ko so uspešnemu dirkalniku P2 dodali nekatere karakteristike cestnega vozila so leta 1925 zasnovali model 6C. Ta je nasledila model RM, prvi poskus zamenjave okornih in neuspešnih RL modelov. Prvi je bil 6C 1500, ki je prišel na trg leta 1926, a je doživel še dodatne izboljšave. Tako je leta 1928 prišel na tržišče 6C 1500 Sport z 54 konji in najvišjo hitrostjo do 125 km/h in pa 6C 1500 Super Sport s 60 konjskimi močmi in najvišjo hitrostjo 130 km/h. Naslednja na vrsti je bila Alfa C6 1750, s prav tako nekaj nadgrajenimi verzijami.

Ko so se dvajseta leta bližala koncu je Alfo zapustil Nicola Romeo. Razlogi za njegov odhod najbrž ne bodo nikoli točno znani, a različni viri navajajo, da je odšel zaradi ponovne grožnje po stečaju podjetja in, zaradi svojega nestrinjanja s prihodnostjo in novimi smernicami. Umrl je deset let kasneje, 15. avgusta 1938 v starosti 62 let. A Alfa je morala iti naprej, toda osebni avtomobili so postajali vse dražji, kar pa je posledično pomenilo vedno manj strank, tako, da na koncu niti stalne stranke niso več izkazale zanimanja za nove modele. Poleg tega pa je takratna ekonomska kriza v ZDA svoje posledice vedno bolj terjala tudi na stari celini.

Alfa Romeo 6C 3200

Z novim dirkalnikom 2300 je Alfa leta 1931 osvojila dirko Targa Florio in naslednje leto še Migle Milla. Vedno vidnejšo vlogo je začenjal dobivati tudi Enzo Ferrari, ki se je vedno manj ukvarjal z samim dirkanjem, vedno bolj pa z vodenjem Alfinega dirkalnega moštva. Leta 1929 je tako ustanovil Scuderio Ferrari, dirkalno moštvo Alfe Romeo. Pod njegovim vodstvom je bilo tako okoli štirideset voznikov dirkalnikov, med njimi tudi slovita Giuseppe Campari in Tazio Novulari. Leta 1937 so ga pri Alfi degradirali v športnega direktorja, s čimer se Ferrari nikakor ni mogel zadovoljiti, zato se je že kmalu ločil od firme. Njegova nadaljnja usoda je znana.

Od imen, ki so poosebljali predvojno Alfo Romeo je tako ostal le še Jano, ki je imel vedno bolj drzne ideje glede konstrukcije dirkalnih vozil. Model P3 z 215 konjskimi močmi in 2654 kubičnim motorjem je bilo novo dirkalno vozilo. Z njim je Alfa še drugič osvojila svetovno prvenstvo. Toda ekonomska kriza je ponovno zahtevala svoje, povpraševanje je močno padlo in Alfa je morala varčevati s sredstvi, to pa so storili ravno na dirkalnem področju. Pred propadom je firmo tokrat rešila italijanska vlada, toda do izbruha druge svetovne vojne Alfa ni več ujela koraka s tekmeci, z izjemo leta 1936, ko je modela 8C 2900A, ki je na dirki Migle Milla osvojil prvo, drugo in tretje mesto. Na mestu osebnih vozil pa je modela 1750 in 2300 zamenjal model 6C 2300.

Italija je vstopala v vojno in izdelovanje avtomobilov ni bilo več na prvem mesto, sploh ne za firmo, ki je bila v lasti vlade. Tako kot že prej so tudi tokrat svoja sredstva večinoma namenjali v vojne namene, z izgradnjo vojaških vozil, osebna vozila pa so bila večinoma namenjena premožnejšim. Evropi so sledila mračna leta v katerih ni bilo več prostora za postranske dejavnosti. Milanska tovarna je bila med drugo svetovno vojno bombardirana in uničene je bilo 60% infrastrukture. Po koncu vojne je bila zato razumljivo prva naloga obuditev proizvodnje. Ko se je vojna bližala koncu so je vodstvo Alfe evakuiralo na obrežje jezera Orta. Rezultat je bila prva povojna Alfa, Gazzella. A narejen je bil le en sam prototip vozila.

Ko so končno spet prevzeli Milansko tovarno so ponovno začeli s proizvodnjo predvojnega modela 6C 2500, ki pa so ga izdelovali ročno. A v glavah inženirjev so se že porajale ideje o novem modelu, takem, ki bi bil zasnovan na ideji Gazzelle in bi poosebljal duh novega povojnega avtomobilizma. Luč dneva je vozilo ugledalo leta 1950 in Alfa 1900 je postala prvi nov Alfin model po drugi svetovni vojni. Ostalo pa je…zgodovina.

Alfa Romeo 1900 Berlina

Kot je razvidno prva leta Alfi niso bila ravno naklonjena, številni komercialni neuspehi, ekonomske krize, grožnje s stečajem so bile del vsakdana te italijanske znamke. A kljub temu se je prebijala skozi čas, včasih že čisto pod gladino obstoja, tako kot med prvo svetovno vojno, ko Alfe kot take dejansko ni bilo več. A ljudje kot Giuseppe Merosi, Nicola Romeo, Enzo Ferrari, Vittorio Jano in drugi so ves ta čas vztrajali in ohranjali znamko nad površjem. Konec koncev se je obdržala vse do danes in to ob poplavi drugih znamk, ki so bile že takrat morda bolj popularne. Namen tega članka je bilo podati le kratek vpogled v prva leta, tista najbolj občutljiva začetna leta te znamke, da bi tako morda bolje razumeli celoten razvoj Alfe in miselnost, ki jo poganja.

Viri:

David Owen: Alfa Romeo – always with passion, 2004
http://en.wikipedia.org/wiki/Alfa_Romeo
http://en.wikipedia.org/wiki/Giuseppe_Merosi
http://en.wikipedia.org/wiki/Vittorio_Jano
http://en.wikipedia.org/wiki/Enzo_Ferrari
http://en.wikipedia.org/wiki/Nicola_Romeo
http://en.wikipedia.org/wiki/A.L.F.A_24_HP
http://en.wikipedia.org/wiki/A.L.F.A_40/60_HP
http://alfaromeo.co.uk/history

Kategorije:Nekategorizirano