RICHARD PORTER: TEDEN Z ALFO 4C 1. del

Richard Porter je producent angleške tv serije Top Gear, ki je pred snemanjem prispevka o Alfi 4C le-to dobil v enotedensko uporabo in za svoj blog DriveL napisal svoje občutke lastniške izkušnje s tem avtom.

PRVI DAN

Pripeljali so mi 4C. Običajno avte za novinarje odložijo priletni gospodje z dostavnim vozilom oblečeni v debelo jakno. Toda k nam je Alfo pripeljal sam vodja službe za stike z javnostjo pri Alfi za VB. To bi lahko bilo zaskrbljujoče. Ko se pripetijo takšne stvari, je to zaradi tega, ker želi podjetje vsiliti svoje poglede o avtomobilu namesto, da bi se odzvalo odraslo in te pustilo, da se o avtu odločiš sam. Toda ne. Predstavnik Alfe je prišel zato, kot je sam rekel, da mi bo pokazal za kaj se uporablja vseh šest gumbov in zato, da me prosi, da avta ne sesujem.

In s temi besedami se poslovi, kar pustil me je sedeti vzravnano v 4C. Kajti to, kot se je izkazalo, dejansko položaj za volanom v 4C. Tudi, če sedež malo odmakneš od volana, se ga ne da bolj nasloniti nazaj. Vsekakor ni najbolj sproščujoče. Toda na prvi pogled ni veliko stvari na prvi pogled takšnih pri 4C, ob katerih bi se sprostil. Je glasna, volan skoraj stalno trza in zavija, radia se sploh ne sliši.

Po vožnji po cesti pa sem ugotovil tudi, da je presenetljivo hitra. Ko pritisneš na stopalko za plin, se zasliši sesanje zraka pri motorju, nato pa sledi metrični kup navora, ki te udari v ledvice. Kako lepo.
4C je izdelana okoli karbonskega monokoka, podobno kot McLaren, njena podana teža pa naj bi bila 895 kg, zaradi česar se verjetno avto zdi tako poskočen. Razen za tiste v Ameriki. Ameriška 4C ima drugačne specifikacije, močnejšo šasijo in več zračnih vreč, kar pomeni 155 kg dodatne teže. Kar se sliši kot prava zmešnjava. “Gospod, boste raje imeli tisto z veliko varnostne opreme, na katero smo pozabili, ko smo avto ustvarjali ali pa čisto posebno in ne tako zelo varno evropsko različico?”

DRUGI DAN

Vožnja na delo v mrzlem jutru. 4C vsekakor ni idealna za tole. Način sedenja se mi še vedno zdi preveč pokončen. In z besedami res ne morem opisati kako zanič je radio. V bistvu lahko povem, da je ena najbolj zanič plastičnih zadev kar sem jih videl. Kvaliteta zvoka je zanič, nemogoče je prestavljati med postajami, pravijo, da ima Bluetooth povezavo, toda veliko lažje bi verjetno bilo iznajti nov način zvočnega zapisa, da bi se povezal na lasten telefon.

Po drugi strani pa je urbana vožnja trdna a prijetno vzmetena. Iz nekakšnega razloga so 4C dali na dvojno vzmetenje spredaj in enojno zadaj. Kot bi se zmotili pri vrstnem redu in ga zamenjali. TCT menjalnik z dvojno sklopko se včasih zdi, da prepočasi prestavi pri nizkih hitrostih, toda kadar si obtičal sredi gneče v mestu, je avtomatski menjalnik presenetljivo dobra izbira.

TRETJI DAN

Ran začetek delovnika, vožnja v Surrey in to je priložnost, da 4C popeljem iz mesta. Končno nekaj mokrih a praznih cest. Toda novice niso dobre. 4C se zdi, da meče po celotni površini. Občutek na volanu je čuden, najprej je lahek potem pa kar naenkrat postane težak. Še huje, avto zavija in meče po vsaki kolesnici. V določenem trenutku me je skorajda zaneslo preko v približujoč Avensis. Dam po gasu, agresivno dodam moč zaradi katere se zdi, da mi bo odneslo zadnji del in vse skupaj je stresno, neumno in zelo slabo. Ko pridem do svojega cilja, sem slabe volje in boli me rit. To sploh ni bilo zabavno.

Gre za naše prvo Top Gear snemanje nove sezone. Opravimo snemanje in potem je čas za vožnjo domov. Zgodi se nekaj čudnega. Ceste so se delno posušile. Utrujen sem toda živ kljub celemu dnevu stanja na nogah. Alfa se mi zdi dejansko boljša. Namesto poskusov borbe z njo, sem se prepustil njenemu hiperaktivnemu odnosu in res se pelje hitro po stranskih cestah brez občutka, da bi me želela pokončati. Hmmm …

Konec prvega dela …

Avtor: Richard Porter (producent TV oddaje Top Gear)
Prevod: Aleš Horvat
Foto in vir: Sniff Petrol

Kategorije:Novice