Pozdravljeni bratje alfisti
V tej temi bom napisal kaj o mojih alfatah in pripetijah okoli njih.
Alfist sem postal takoj kot sem opravil vozniški izpit pred 13 leti, razlog pa je bila očetova črna 33ka. Nič kaj posebnega, ampak njeni zvoki, vonjave in občutek za volanom so poskrbeli, da sem se v škatlo zaljubil.
Takole je bejba zgledala, ko jo je oče pripeljal vso sijočo sredi 90-ih. Ves čas je lepo skrbel za njo, bila je njegov ponos.
Ko je prešla v mojo uporabo, sem ji namenil mali update, je dobila bele žmigavce in meglenke. In motor... Ker sem jo kot nadebudni mladi alfist vedno nečloveško klal
Leta in kilometri so se ji pridno nabirali, zato sem se 2010 odločil, da jo upokojim. 17 let in slabih 235k km ji je bilo dovolj. Ko sem jo "razdužil", je bila še vedno spodoben avto, čeprav je kazala že nekaj utrujenosti in bojnih ran.
Začel sem se ozirati za drugimi in ker alfistična kri ni dala miru, sem privlekel k hiši tole makino
156 SW 2.0 Twin Spark. Avto je imel za ta letnik mislim da vso opremo in zadeva je šla kot metek. Ampak pri moji vožnji in temu primerni porabi je preveč trpela moja denarnica, zato sva se z makino po samo 13 skupnih mesecih razšla. Ko se ozrem nazaj, mi je žal, da sem jo prodal, ker mi je avto služil v nulo. In neglede na vse fame okoli teh mašin nisem imel niti ene same sitnosti. Je pa naslednji lasnik uničil motor, kaj pa se je potem zgodilo z njo, ne vem...
Želja po ekonomičnosti in udobju me je gnala 166. In tako je na dvorišču pristalo tole...
2.4 sajavček z vso opremo. Zadeva je bila na neokusnih felnah in znižana na pasmater, da sem vlačil njen debel trebuh po tleh, samo če sem zapeljal čez najmanjšega enoceličarja
Ker mi je to vseskupaj najedalo in je avto bil prekleto neuporaben in neudoben za tako križarko, sem zadevo dal po hitrem postopku na klocne in jo vrnil v tovarniški spec
Ne tako sexy za pogledati, za voziti pa dosti bolje. Ko sem zadevo privlekel k hiši, se mi ni sanjalo, kaj pomeni imeti 166 glede stroškov. Kaj hitro sem preklinjal dan, ko sem si nakopal to nesnago na glavo. Vedno je bilo nekaj... Nikoli problemov z motorjem ali čim vitalnejšim, ampak vedno neke malenkosti, ki so stale mali milijon. Od stikal, vilic, stabilizatorjev, senzorjev, polosovin, fedri so pokali, enega dne se je kar odločila, da mi odlomi druklager. Vse sem prenašal s stisnjenimi zobmi in pestmi, ker ko je avto delal, se je res lepo peljal.
Tole postala kar njena default poza, naravni habitat. Zamenjal sem ji komplet sklopko z vztrajnikom, za 2 dni je začel scati semering na diferencialu... Opet menjalnik dol... Ko pa mi je 3 tedne po tem začel srati senzor glavne gredi in mi avto v največji nuji ni več hotel vžgati, se mi je stemnilo pred očmi in sem pobral tablice z avta in odšel na lov na avto.net za še eno veliko željo zadnjih let.
Tako je k hiši priromalo tole...
Presnete 166 sem se po kakem dobrem mesecu končno losal, novo priložnost ji je ponudil znanec, ki pa sem mu vljudno povedal v kaj se spušča in mu avto prodal za neke smešne pare... Ded je avto porihtal in ga vozil do pred kratkim. Jaz več nisem imel energije, živcev in denarja za njo...
GT sem kot prvo zapeljal do našega dobrega znanca Tribesa, ki je avto zmapiral tako kot se zagre. Sicer je nekdo že pred tem nekaj čaral po računalniku in se šel tunera, ampak dela ni opravil najbolje, zato je avto imel kar hecno krivuljo navora. Vglavnem, naš forumski znalec je zadevo porihtal, da zadeva obratuje še dandanašnji. Vmes sem ji privoščil par bombončkov...
Avto vozim vsakodnevno, služi mi dobro, včasih še predobro Požrla mi je že ogromno €€€, živcev pa ne preveč, razlogi sledijo