Kratka zgodba: Odsev mesečine

kar vam pade na pamet
Odgovori
marko vitas
Alfa Member
Alfa Member
Prispevkov: 194
Pridružen: Ne Okt 30, 2016 11:56 pm

ODSEV MESEČINE

In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«
(Luka 13,30)


Pravijo, da tistega, ki najde pot iz Platonove votline, zaslepijo sončni žarki. Zato potrebuje nekaj časa, da se privadi na sončno svetlobo. A tiste srečneže, ki pa najdejo pot iz Platonove votline ob večeru, ob izhodu nežno obsije mesečina. Zato lahko brez bolečine v očeh uzrejo resnico okoli sebe. Takole se mi je primerilo.

Bilo je pred nekaj leti, ko sem ravno bil začel zbirati gradivo za pripravo monografije o najstarejši obrti na Slovenskem, ki sem jo zastavil nadvse velikopotezno. Želel sem narediti veliko, obsežno delo. Med zbiranjem gradiva sem seveda moral obiskati tudi različne spletne oglasnike. Listal sem po ponudbi vročih linij, erotičnih masaž, pripomočkov, kozmetike, perila, zmenkarij in vsega, kar sodi v domeno erotike. Vse pa je bilo često opremljeno z nazornimi fotografijami. Med blodenjem po virtualnem svetu je mojo pozornost pritegnil oglas z naslovom: Celovita ljubezenska oskrba. Pokliči Danica … »Tole je videti obetavno,« pomislim. Razmišljam, da bi poklical, a se za klic odločim šele naslednji dan. Odtipkam številko v telefon. Zvoni. Počutim se nadvse negotovo, kot študent pred težavnim izpitom. Zvonjenje umolkne in z druge strani etra se zasliši škrebet in nato odločen, a kljub temu pomirjujoč glas: »Želite prosim?«
»Dober dan,« odvrnem. »Pritegnil me je oglas Celovita ljubezenska oskrba. Zanima me, kaj je na tem?«
»Zato me boš moral obiskati, junak moj.«
»Jasno, seveda, seveda,« odvrnem.
»Imate kakšne posebne želje?«
»Ne, ne … ne vem … hm, morda pa. A ne bi o tem po telefonu.«
»Vedite, da je vse stvar dogovora.«
»A če prinesem s seboj dvestotaka, bo dovolj?«
»Pa ja ne boš skopušno stiskaril ob takem nepopisnem doživetju in nepozabni izkušnji, ki ti jo ponujam.«
»Kdaj vas pa lahko obiščem?«
»Lahko že jutri zvečer Na livadah 6. Pozvonite na priimek Večirnik.«
»Velja.«
»Na svidenje.«
»Lep dan še naprej.«

Do Danice se je prišlo v delavskem blokovskem predmestju, katerega sivino so razblinjali le številni grafiti. Pozvonil sem in oglasil se je zven, ob katerem sem moral odriniti vhodna vrata. Stopim v majhno tesno dvigalo. Grafiti so bili načečkani tudi po kabini dvigala in tudi po ogledalu, s katerim je bila opremljena kabina. Kovinski deli kabine so bili spraskani z imeni nogometnih navijaških skupin in srčki, v katerih so bile navedene začetnice imen, povezane s plusi. Dvigalo je vozilo samo do dvanajstega nadstropje. Do trinajstega nadstropja, kjer naj bi bila Danica, si se moral povzpeti po stopnicah.

Pozvonim. Vrata se odprejo. Odpre mi, oblečena v živopisno haljo, nasmejana, dolgonoga in stasita. Ima dolge, valovite svetle lase. Modrozelene oči krasijo njen obraz, kljub temu pa njen pogled odseva nenavadno globino in neizmerno toplino.
»Dober dan.«
»Dober dan. Vstopite.«
Vstopim v stanovanje, v katerem se je pritajeno, a diskretno širil vonj po orientalskem kadilu. V ozadju se je tiho in nevsiljivo predvajala pomirjujoča, a vendarle nekoliko kičasta glasba znanih melodij in napevov. Posede me za kuhinjsko mizo.
»Želite?« me ogovori.
»Moje želje so morda nekoliko nenavadne, samo pogovarjal bi se rad.«
Njen obraz v hipu postane resnoben. V naglici potegnem iz listnice tri zelene bankovce po sto evrov in jih postavim na mizo pred naju. Danica jih nejeverno premeri.
»Niste videti Jehovec. A ste nemara policist?«
»Ne, ne, kje pa.«
Potegnem iz listnice še mojo novinarsko izkaznico in ji jo predočim.
»Novinar sem. Pripravljam knjigo o najstarejši obrti na Slovenskem. Zato bi vam, kot primarnemu viru, želel zastaviti nekaj vprašanj. Samo pogovarjati bi se želel«
»Naj bo,« mi je dejala in pospravila tri stotake v žep kopalnega plašča. Medtem se je kislo nasmihnila s kančkom očitnega prezira. »Ne vem, če sem dovolj učena za take stvari,« je pristavila in nato je še z jedko nestrpnostjo dodala, »poslušam,« in se zazrla nekam v prazno steno.
»Pogovor bi želel posneti. Imete kaj proti? Samo za prepis.«
»Ne, ne želim, da me snemate. Lahko pa si zapisujete, če že morate.«
»Razumem,« in potegnem beležnico iz aktovke.
»Kako prišli v igro in zakaj to počnete?« jo povprašam.
»Želja po razgibanem življenju, po pustolovščinah in priznam, premamila me je tudi želja po lagodnem življenju. Skratka, želela sem zajemati življenje z veliko žlico. Spočetka je bilo tudi nekaj čisto preproste, človeške želje, pomagati in to ni zanemarljivo. Želja pomagati je sčasoma vse bolj prihajala v ospredje in moram reči, da pravzaprav, danes celo nad vsem prevladuje.«
Sprašujem jo bolj ali manj tehtna vprašanja, kaj počne v prostem času, s kom se druži in podobno. Očitno je bilo, da jo pogovor z menoj nadvse dolgočasi. Na njeni halji je zeval širok razporek, da sem lahko občudoval belo porcelanasto polt njenih bedres. Občasno se je tudi na mestu presedla. Pogled mi je uhajal tudi na mesto njenega dekolteja, kjer je bil njen kopalni plašč še posebno ohlapen.
»Ali boš zares dopustil, da zaspim vsa vročična ob misli nate?« me prekine.
S priprtimi vekami odkimam in nadaljujem z vprašanji:
»Ali telesno uživate ob svojem poslu?«
»Seveda.«
Dvignem pogled od beležnice in ji pogledam v oči, da bi morebiti lahko preveril njeno iskrenost. A glej ga zlomka. Odvrgla je kopalni plašč in sedi pred menoj v erotičnem, a ne preveč vpadljivem, čipkastem perilu. Naredim se kot, da ničesar ne opazim. Zato sem nadaljeval: »Pa doživljate vrhunce strasti s svojimi strankami?«
»Iskrenost je del usluge.«
Medtem, ko si s tresočo roko beležim, me prekine:
»Junak moj, ali zares ne dovoliš, da te popeljem med tropske votline deževnega gozda, v meglice in nato pod slap gorskega potoka?«
»Ne, ne, imam zaročenko, ki je v blagoslovljenem stanju. Odgovoren moški sem.«
Medtem odvrže še vse kose erotičnega perila in gola obsedi pred menoj.
»Znebiva se teh otroški igrač,« reče.
Pričela se je gladiti po vsem telesu in v uho se mi prikradejo njeni komaj slišni vzdihi.
Planem ji v objem in ona se mi vročično prepusti. Končava na sveže pogrnjeni postelji. Jemljem jo silovito, ali bolje rečeno, ona je jemala mene, saj sem bil v nekem smislu nebogljen kot majhno dete. Bila je daleč močnejša od mene. Videti je bilo, da se voljno vdaja vsem mojim željam, kakor so se mi zahotele, kot da bi lebdela v nevidnem oblaku telepatskih misli in uresničenih želja. Njeno silovito moč bi lahko pripisal Ateni in priljudno domačnost Heri. Ne, ne, ni mogoče, njeno ljubečo moč bi lahko pripisal samemu učlovečenju Afrodite.

Obležala sva objeta. Z mehkimi dlanmi me je gladila po prsih. Dolgo časa sva molčala. Dokler me ni naposled povprašala:
»Ali moram še kaj pojasnjevati?«
»Ne, ni potrebno,« odvrnem.

Odšel sem. Kljub svetlobi mestnih luči sem lahko opazil odsev mesečine na veliki luži v katero sem bil skorajda zabredel. Zazrem se navzgor proti Daničinemu stanovanju, kjer je gorela luč. Bil sem nekako spremenjen in pomišljal sem, da se še kdaj povrnem med tropske votline in meglice deževnega gozda ter pod slap gorskega potoka, da bi zrl v odsev mesečine.
Odgovori
  • Informacija