ALFA ROMEO 159 – Mrtev si Top gun!

oktober 11, 2009 4:33 pop Napisal

Koliko igralcev je pravzaprav na svetu? Med te prištevam prav vse; od majhnega dečka v amaterskem mladinskem gledališču pa vse do latvijskega dečka, ki se, namazan z otroškim oljem, kaže svetu le preko svoje spletne kamere.
Sem prištevam tudi ljudi v Bollywoodu in tiste iz francoskih art filmov ter študente drame iz provincialne Brazilije. In če jih zares vse preštejemo, doseže števila najverjetneje milijone.

Zagotovo so nekateri pravzaprav zelo dobri – številke potrjujejo to dejstvo. Toda na žalost jim ne bo nikoli uspel veliki met. Roka usode jim bo kar naprej delila nizke karte, dokler ne bodo pristali pri poučevanju Stanislawskega samo-poškodovancem v nekem zaporu v Pentovillu. Tudi tisti, ki jim bo uspel preboj na sam vrh, še zmeraj ne bodo Tom Criuse – zvezda velikega formata. Zagotovilo razprodanih kinodvoran.

Za enega takšnih primerov si lahko vzamemo Christopher Walkena. Saj je velik, normalno…Prav gotovo lahko dobi mizo v katerikoli visoko kategorni restavraciji in prav tako je zelo gledljiv na filmu. Scena o zlati uri v filmu Pulp Fiction (Šund) je zagotovo ena izmed njegovih najboljših…kadarkoli.

Toda kljub vsemu on sam ne bi zmogel napolniti dvorane. Od filma Šund se je pojavil v vsaj ducat filmih, ki pa jih zagotovo niste šli gledat. Prav nasprotno pa je s Tom Cruisom, katerega filma nisem zamudil od Tog Guna naprej, da ne omenjam kolekcije vseh njegovih filmov na DVDjih. Tom je, seveda, dober igralec. Še posebej memorabilen je bil njegov nastop, poleg trzajočega Dustin Hoffmana, v filmu Rain Man. Toda pravo vprašanje je, ali je resnično toliko boljši igralec kot Walken?

In točno tako je s prav vsemi stvarmi; tudi z avtomobili. Prejšnji teden sem se po napornem dnevu snemanja domov odpeljal z novim BMW serije 3. S Tom Cruisom med avtomobili. Stroj, ki bi si ga avtomatsko izbrali, če bi si zaželeli dobro izdelan, 4-vratni, racionalen športni sedan. In bil je v redu. Toda naslednji dan se je pred mojim pragom prikazala Alfa 159! In to je avto, ki si ga ne bi avtomatsko izbrali, če bi si zaželeli dobro izdelano, 4-vratno, racionalno, športno limuzino. To je vaš Christopher Walken!

To je pravzaprav ena mojih slabših metafor…Ker Alfa je le poredko, kljub vsej svoji dolgi zgodovini, naredila Deer Hunterja ali sceno z zlato uro iz Šunda – velika večina njenih avtomobilov je slabo narejenih, zakompliciranih in prav smešnih. In kot takšnih, bi se njeni izdelki prodajali le kot posebne ponudbe na oddelku z znižanim blagom.

Toda stvar je naslednja: z izjemo grozne Arne, sem vedno ljubil vse Alfe. In vedno znova sem tudi poudarjal, da ne moreš biti pravi “petrolhead” dokler nisi imel v lasti vsaj ene Alfe. Lastiti si Alfo predstavlja nek mejnik v življenju, nek zrelostni izpit, ki ga je potrebno opraviti. Lastništvo Alfe si lahko predstavljate z odličnim seksom, ki pa vam pusti neprijeten pekoč občutek.

Èe vzamem staro GTV6 kot primer: imel sem jo in to je bil najslabši avto, ki sem si ga kadarkoli lastil. Globoko neudoben, spektakularno nepraktičen in blagoslovljen s tako težkim krmilnim mehanizmom, da se mi je zdelo pri parkiranju, da tiščim osla v ptičjo kletko. Nato pride na vrsto manjko kvalitete. Nič ni delovalo kot bi moralo. In ko si končno popravil eno stvar, se je druga stvar pokvarila na poti domov iz delavnice. Enkrat me je celo poskušala umoriti! Pvezava med menjalnikom in zadnjim diferencialom se je odlomila, zablokirala zadnja kolesa in povzročila takšen huronski zvok, ki ni bil slišan od časa eksplozije v Krakatoi.

Toda za njeno školjkasto nosečnostjo aerodinamike in morjem šmrkljev sta se skrivala dva zares neverjetna bisera. Styling in prečudovit zvok njenega V6 motorja. V tunelu, pri 4000 rpm, je bil zvok motorja lepši kot katerakoli glasba. Bilo je, kot da ti angeli ližeji dušo!

V bistvu želim povedati le to, da je Alfa zmeraj razumela, kaj naredi vožnjo vznemirljivo. Nikoli pa ni bila zmožna narediti avtomobila; no, vsaj takega ne, ki bi ga normalen, racionalen človek želel kupiti.

Lahko si jih zamišljamo kot underground filme nemške produkcije. Odlična stvar za resne kritike, toda neprimerna za vsakdanjega moža, ki uživa v BMWillisu na asteroidu.

Najprej sem mislil, da bo 159 samo veliko več istega kot prej. Gumb za odprtje prtljažnika je na strehi, prav tam, kjer ga nihče ne bi pričakoval, električna stekla delajo po lastni želji, in, enako kot pri Fiat GP, ki sem ga preizkušal prejšnji teden, mi ni uspelo najti Radio 2. Našel pa sem svijsko cviljenje na Io in na radiu Leicester. Nisem pa našel Johnnie Walkerja.

Toda to so samo trivialne napake. Nič bolj moteče od neumnega vmesnika BMW iDrive ali trdega vzmetenja v Audiju. Napram ostalim, starejšim Alfam, se moraš kar dobro potruditi, če želiš najti nekaj, kar te lahko zelo moti. Toda jaz sem jo našel.

Največji občutek za hitrost, ki jo lahko občutimo ni na go-kart stezi ali na vlaku smrti – je takrat, ko imamo vklopljen tempomat in se peljemo 120 km/h kolona pred nami pa se ustavlja in mi ne moremo najti gumba za izklop naprave. V tistem trenutku panike se vam ne zdi, da se peljete, koliko se pač peljete, ampak da potujete s 3-kratno hitrostjo svetlobe.

Ravno iz tega razloga imajo avtomobili gumb za izklop tempomata na zelo vidnem mestu, ki je enostavno dostopno. Ampak ne v Alfi! Stikalo izgleda kot figurica iz namizne igre Risk, ki je skrita za indikatorjem. In prav ta stvar je v bistvu edina, ki je v Alfi 159 nareobe. Toda tudi za to obstaja rešitev – gumb lahko enostavno ignorirate. Predstavljajte si, da je sploh ni.

Vsekakor pa se ne prepričujte, da naslednjič, ko se vam bo zahotelo po dobro izdelanem, 4-vratnem, racionalnem športnem sedanu, ne boste hoteli poseči po Alfi 159. To bi bila namreč napaka. Kot prvo, naj omenim, da je natanko milijon krat lepša kot BMW serije 3. S svojimi 3 delnimi žarometi in perfektno razdelitvijo karoserijskih delov pa vsaj pol milijonkrat lepša od katerega koli Audija, Mercedesa ali Jaguarja.

A dejstvo je, da ne stane niti približno toliko. Luksuzna verzija 159 z vso opremo stane približno toliko, kot vas BMW zaračuna za svojega 320i SE s to razliko, da dobite pri Alfi veliko več opreme in veliko več moči. 2.2 litrski motor vas kar vabi na sprehod izven mesta in ljubi, če ga pritiskate. Porsche je razvil poseben sistem, ki z zvokom nagrajuje voznika nad 5000 vrtljaji, a Alfa se s kaj takšnim preprosto ne obremenjuje. V roke vam dajo navaden 4 cilindrski motor, ki sam po sebi proizvaja zvoke, ki so iz vrtljaja v vrtljaj lepši, dokler se motor pri 6500 rpm ne oglaša kot metalen volkodlak!

Z 159 se je možno voziti počasi, a avto vas kar vabi, da ga priganjate in vozite hitro. Motor pa, kljub moči, navoru in veselju do vrtenja in enakomernosti, vseeno ni največji biser tega avtomobila. Ta pripada krmiljenju. Je hitro, natančno, vozniku daje več informacij o tem, kaj se dogaja na cest, kot internet in je bolj otipljivo kot sveže iz kamna izrezljana vidra.

Dobra je tudi vodljivost avtomobila, kar pa ne pomeni, da je zaradi tega slabša udobnost. Tudi ta je odlična. Vse to pomeni, da je 159 edinstven v svojem razredu in da noben drug avto ne ponuja, kar ponuja lepotica iz Italije. Èe imate vsaj najmanjšo sled bencina v svoji krvi in če samo kimate pri konceptu enostevnega toda dobrega inženiringa, potem bi ta avto zagotovo morali zapeljati. Namreč, sploh ni pomembno kaj vozite sedaj…Navdušilo vas bo. Mene je!

Alfa 159 je eden tistih avtomobilov, ki izstopajo v svojem razredu in ponujejoa nekaj več, kot konkurenti. Je najboljši 4-vratni športni sedan srednjega razreda in za razliko od prejšnjih Alf ne potrebujete mačete, da bi si utrnili pot skozi milijon neprijetnosti preden ugotovite poanto tega avtomobila. Ta avto ne skriva zlate ure s svoji ta zadnji; preprosto je dragulj med avtomobili.

Avtor:
Jeremy Clarkson
Vir:
http://www.timesonline.co.uk/tol/driving/jeremy_clarkson/article695347.ece
Prevajalec:
Aleš Horvat

Kategorije:Nekategorizirano