Tokrat me je potovanje malo skrbelo, saj je Alfica znižana, pot pa luknjasta do amena
Ampak ker je treba novo Aluminijasto zaščito tudi sprobat, ne samo gledat, smo šli v pustolovščino - Serbia here we come!!
No pa smo jo mahnili v deželo Stojadinov:

Vreme za potovanje je bilo odlično, saj se je sonce sramežljivo skrivalo za oblaki:

Že na začetku pa sem tempo zastavil konkretno:

Malo naprej od Niša nas je skoraj v glavo udaril Stop znak:

Kafane pač ne izbirajo sredstev za ustavljanje:

Če koga zanima poceni prenočišče (Creed):

Market je samo čez cesto:

Da se nam je pogled malo spočil od preširnih ravnic je poskrbela Sićevačka klisura z 16-timi predori in prelepimi kanjoni:


ter po izhodu iz klisure z zelenimi griči:

Ker pa so v kanjonih radi Indijanci je v bližini naselje:

Drugače pa je celotna pot od Niša do Bolgarske meje posvečena Turškim truckerjem, ki jih je res ogromno in jih vse gostilne verjetno komaj čakajo:

Da smo na Balkanu, nas na žalost v bližini Pirota prepriča naslednji prizor:

Nekdo je verjetno naredil tudi servis:

Ampak na koncu po 9-ih urah pridemo skoraj na cilj, kjer nam je pot prečkal Jack Razparač, pri vračanju iz nočne


No tole pa je že bila prva preizkušnja vzmetenja, ki na prvi pogled ni najbolj vidna, je pa vsekakor globoka:

Samo za info: Zapornice so včasih spuščene tudi po 1 uro, vlaka pa ni od nikoder, zato domačini vozijo med njimi. Celo policaji ti včasih poblendajo - češ kaj čakaš!!
No ko sva prispela se je pa začelo to, zaradi česa bom verjetno kmalu rabil eno fejst dieto.
Najprej:

potem:

in za zalivati:

By the way - v Pirot-u se vsa hrana vrti okoli paprik.
Za zajtrk se je prženo (jajca s papriko), za kosilo punjene suhe paprike + sarme (tu se delajo iz listov vinske trte in imajo zaradi tega specifičen okus) in za večerjo kar ostane od kosila - jp uganili ste, paprike.
Če se slučajno zgodi da je za kosilo kaj drugega kot paprike, so le te vedno za prilogo - pečene in okisane.
Glavni trik pa je v tem da nihče ne ve katere so pekoče in katere ne. Domačinom niti ni važno, ker so tega vajeni, mi prišleki pa si brišemo pot iz čela ko nas zaliva, zjutraj pa nam še izpuh zapali pa je rešeno.
No ker sva se z mojo drago v Srbijo odpravila za cele praznike - 5 dni, sva rekla da bomo z prijatelji tudi malo pohajali.
Prvi dan je bil namenjen Niški Banji, kjer so neke vrste toplice. Od tu samo en zanimiv grafit, ki ne sodi v to okolje, priča pa o Srbski temperamentnosti. Kdor gleda fuzbal in se spomni še malo cirilice bo že razumel - drugi pa povprašajte:

No pri vračanju iz prvega izleta, smo opazili tudi en spomenik iz davnih časov, ki je pri nas že precej redek, v Srbiji pa še kako služi svojemu namenu:

No drugi dan sva namenila potovanju v Bolgarsko glavno mesto - Sofijo, ker je le ta relativno blizu, pot do tja pa ravna:

Najprej naju je presenetil postopek prehoda meje, ki se od standardnega precej razlikuje.
Kot državljana EU imava namreč prehod enostaven, Srbi rabijo vizo (kar je precej oklestilo prekupčevalstvo v tem predelu).
Prehod se sestoji iz 8-ih kontrolnih točk (2 srbske + 6 bolgarskih).
Ko te Srbi predajo Bolgarom, le-ti najprej popišejo avto (zelena karta je zelooo zaželjen papir) in ti zeleno karto vrnejo skupaj z USB ključem:

USB ključ nato prenašaš od policije do carine do nakupnega mesta za Vinjeto (5€ za 7 dni) do plačilnega mesta za vinjeto in na koncu do vračilnega mesta za ključ.
Skratka ne znam si zamisliti kako ta procedura poteka ko je gužva
No avtocesta do predmestja Sofije je super, le taki prizori znajo presenetiti:

Najprej je treba poudariti da se je zelo dobro držati omejitev hitrosti - kazen je baje 20€ x število policajev v patrulji (zna jih biti tudi po 5).
No že predmestju je mogoče zaključiti, da vsi nekaj prodajajo:

Prometni režim je totalno v kurcu, vozijo kot norci in ni čudno da komu pride do vrha:

Blišč in beda pa hodita z roko v roki:

Parkiranje pa je posebej zanimiva tema v Bolgariji. Avte namreč kradejo kot srake, zato na pot nikoli ne krenite z kakšnim vozilom VW znamke, ker take ti ukradejo verjetno tudi med vožnjo
Jaz sem precenil da Alf ne marajo, ampak na ulici ni priporočljivo parkirati.
Pa ne samo zato ker ti ga lahko ukradejo, ampak preprosto zato ker je prepovedano, kar tudi piše na vseh znakih ob cesti, le da so na moje začudenje vsi parkingi zarisani in tudi nabito polni.
Ampak nama je prijazna trgovka na čik pavzi pojasnila da bolje da ne parkirava tu.
Na vprašanje kje drugje pa, je samo skomignila z rameni, na vprašanje kje so kake parkirne hiše pa se je zasmejala in odovorila da jih ni - That's Bulgaria
No tako sva se odpeljala in po pol ure lutanja po mestu brez zemljevida našla zatočišče na plačljivem parkingu čisto v centru mesta.
Cena parkiranja je 1€/uro. Da je parking varen naju je prepričal tale orjak, ki je verjetno iztrebil kak mušji zarod na poti do tja:

Kot rečeno nekaj slik iz centra:




Še nekaj Bolgarskih Alfic:


in še en dokaz da se Alfice gibljejo v visokih krogih - Elitni hotel v centru mesta:

Sofija je po videnem mesto bede in blišča. Na eni strani je videno dosti bogatašev, po drugi pa revežev, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec.
Je pa res da so ljudje iznajdljivi, kar se vidi na vsakem koraku.
Zakaj bi se sopotnik peljal neudobno:

Če hočeš prodajati se vedno najde prostor za trgovino:

Edino dva poklica pa sta sigurno zelo težka v tem mestu:
Tale dobesedno:

Tale pa posredno:


Če se ta štromar, ki pride iskati napako kaj znajde naj me udari grom
No pa še enih par iz cest:
Kolesnice:

Luknje:

In stanje bankin:

Še en dokaz o nespoštovanju spuščenih zapornic:

Pa še en napis na izhodu iz Bolgarije:

Naslednji dan je bil posvečen sajenju kuruze (oz. muruze, kot ji tu pravijo):

in nato sprehodu po mestu, kjer je spet dosti zanimivih prizorov:
Popravilo koles na ulici:

Nov tip motorja z notranjim izgorevanjem:

Do zdaj sem mislil da imajo karavani vedno 5 vrat:

Ruska mašinka:


Kaj če ti crkne ključavnica na gepeku:

In seveda klasika iz starih cajtov:

Glede na to da se večina v vasi ukvarja z ovčerejo taki zastoji niso redki:

Glede na to da še nisem bil v Beogradu je bil obisk glavnega mesta seveda neizbežno opravilo.
Glede na to da se je stroškovno bolj izplačalo, sva se tokrat na pot podala z avtobusom, ki je štartal ob 3:30
Ko sva ob 8:20 prispela na Knjaz Mihajlovo ulico v BG, le-ta ni imela še življenja:

zato sva se odpravila proti Kalemegdanu in naprej proti živalskemu vrtu.
Seveda nisva mogla mimo še enega egsibicionista, ki se je gologuz nastavljal jutranjemu soncu:

Sicer ne vem zakaj so vsi ti kipi nagi, valjda zato, da jih ženske lahko ogledujejo.
Sicer ne rečem nič, tip ima prekrasen pogled:

No ampak naša destinacija je bil živalski vrt (vstopnina = 300DIN (1€=94 DIN)).
Živali so nas pričakale različnega razpoloženja.
Nekateri so važiči:

Drugi egsibicionisti:

Tretji so sramežljivi:

Eni nekaj že navsezgodaj naklepajo:

Nekateri si ogledujejo okolico:

Kengoruji pa se požvižgajo na vse:

Tega junaka ne vem kdo češe:

Goske itak vse zanima:

Telih pa se nič ne tiče:


Slon se je odločil da bo tudi pozer - sodeč po pozi zadnjih tac, ali pa je bil kdaj v službi kraljice:

Moji sorodniki so bili izrazito leni:


Levinja pa je delvala graciozno in nedostopno:

Celo lev je zgledal obupan:

Kasneje je poskušal priti do nekaj akcije, a mu je dala jasno vedeti da danes ne bo nič.
Nekaj podobnega je poskušal tudi žirafak:

A on je zavohal priliko...

Kako se je zadeva končala ne vem, ker sva šla naprej, jaz držim pesti da mu je ratalo.
Muce so tudi pozirale:



Lev se je šel muzat drugi samici:

No in za konec še ena gimnastičarska:

Tale sigurno sigurno pozna dvovišinsko bradljo in Aljaža Pegana
No pred odhodom domov še malo sprehoda po BG. Ena popoldanska iz Knjaz Mihajlove:

Kjer se vidi da se je scena razživela.
In seveda je sledila tudi hrana in kavica na:


No ja lahko bi šla tudi na:

Sledila je 5 urna vožnja z avtobusem nazaj v Pirot, kamor sva prispela ob 23:15, totalno neprespana in zmatrana.
Zato je bil naslednji dan namenjen samo za počitek in pri meni tudi za navezovanje med klubskih stikov.
V Nišu sem se dobil z članom ARCS Srbija - Ninoslavom. Ostali člani niso imeli časa tako da bomo drugič naredili kak manjši meet.:
Flyer za Niški meet v maju:

In ena slika obeh Alfic

pred Merkatorjem:

Na poti nazaj sem srečal tole makino:

In našel tega oldtimerja, ki je videl že boljše čase, ampak vse se lahko spremeni če ga najde Foose

No in ker je vsega lepega enkrat konec smo danes pojedli še eno prženo in pot nas je odnesla proti domu.
Seveda je blo treba it prej še na tržnico, od koder so še zadnja zanimivosti, kaj vse se da peljati v gepeku:

Na poti domov pa sva izvedela kako tovoriti stvari, če ti zmanjka prostora v gepeku, ali pa če stvar preveč smrdi (ne kaj je bil v tem primeru vzrok)

V 147-ki pa se da dobro peljati tudi:

No in še poročilo poti nazaj malo za SLO-HR mejo (do cilja še 150km):




Upam da branje ni bilo preveč naporno in vsaj malo zanimivo. Slike niso vrhunske, so pa stvar trenutka.
Upam da bodo koga prepričale, da se poda na Balkan, ker si človek res spočije živce in da možgane na off.
Srbi so res narod veselja in trdoživosti, ki ne poznajo krize, ker preprosto iz krize še niti niso prišli - na žalost.
Znajo pa se veseliti in tudi v najtežjih trenutkih najdejo dobro stvar, ter obilico gostoljubja za vsakega obiskovalca, zato svaka čast jaz sem se vsepovsod počutil odlično
P.S.: Aja pa zdaj berem nekaj o neudobnosti Alf pa nevoznosti. Mani ga to bi rekli v Pirotu. Edini problem, ki sem ga imel je bilo to da sem na kapiji vedno z zaščitno ploščo zadel ob rob, drugače pa sva se peljala ko lorda. Pozabite malo na vse in jo poterajte tudi malo dlje od sosedove hiše - Creed je lep primer, da se še z nižjo kot je moja da priti vsepovsod.





